Predlagali so tretjo, bolj radikalno operacijo: odstranitev očesnega živca. Pri tej bi Emilija obdržala oko, toda to ne bi več imelo funkcije. K sreči sem takrat slišala za dr. Tasića in se odločila za njegove terapije. Prva je trajala pet dni. Emilijin tumor je bil takrat velik že 9,53 mm, pri 10 mm pa je obstajala nevarnost, da zaradi lastne teže poči. Toda po terapiji se je zmanjšal za več kot polovico. Po drugi terapiji žal nismo uspeli posneti očesa, ker se v tako kratkem času ni bilo mogoče naročiti na pregled. Po tretji terapiji pa Emilija ni več imela tumorja.

Sem Ivana Isaković iz Arilja, mama Emilije Isaković. Emilija se je leta 1994 rodila z diagnozo 'propuzija levega očesnega bubisa.' V prvih dveh letih so jo dvakrat operirali na nevrokirurški kliniki. Patološki izvid je potrdil tumor, ki je prirasel k očesnemu živcu in se po vsaki operaciji znova pojavil. Zaradi tega ga niso mogli nikoli odstraniti s kirurškim posegom. K dr. Tasiću smo prišli pred tretjo operacijo, ki bi bila zelo zahtevna.Emiliji bi odstranili očesni živec, kar bi pomenilo slepoto na eno oko. Prva terapija pri dr. Tasiću je potekala oktobra leta 1996. Že čez pet dni je ultrazvok pokazal, da se je tumor zmanjšal.


Po drugi terapiji nismo bili na ultrazvoku, toda že po tretji je izvid potrdil, da tumorja ni več! Moram priznati, da sem bila pri prvem obisku prestrašena, saj sem se prvič srečala z alternativno medicino. Ves čas me je skrbelo za otroka, a ko sem videla, kako dr. Tasić dela, sem se zjokala. V tem postopku je nekaj fizikalnega, toda kaj?

Verjemite, da niti po enajstih terapijah ne poznam odgovora na to vprašanje.« To je bilo 15. novembra 1997.

Od takrat trikrat do štirikrat letno prihajamo k dr. Tasiću. Emiliji se je vid izboljšal mnogo bolj, kot je predvidevala uradna medicina. Medtem je začela hoditi tudi v šolo in sedaj obiskuje drugi razred. Njen uspeh je odličen, trenira košarko in ima veliko drugih konjičkov. Povem lahko, da bomo k dr. Tasiću prihajali, dokler bomo tukaj dobivali, kar dobimo sedaj. In kaj je to?

Verjetno nikjer na svetu ne boste videli toliko trpljenja, nesreče in žalosti zaradi hudih bolezni, hkrati pa nikjer ni toliko nepopisne sreče in nasmejanih obrazov. Menim, da nam dr. Tasić vrača tisto prvotno moč, ki nam je bila dana ob rojstvu, nato pa smo jo zaradi trpljenja ob boleznih izgubili. Zahvaljujem se mu za vse, zaradi njega je za nas vsak nov dan blagoslov.«