Kern Lenart

Lenartova genetska napaka je zelo redka in o tej bolezni ni toliko podatkov. Napoved zdravnikov je bila huda.Zaradi kromosomske napake ki se pojavi na vsakih 50.000 rojstev prav bi se lahko zgodilo da Lenart ne bi nikoli plazal po tleh,kaj šele,da bi shodil.


POLONA ZAPLOTNIK, LENARTOVA MATI

Z Lenartom hodiva k dr. Tasiću približno od njegovega devetega meseca starosti dalje. Ob njegovem rojstvu so ugotovili, da ima genetsko napako, kar je povzročilo počasno rast, težje je pridobival na teži in imel je epileptične napade.
Pri mami Poloni v 34.tednu nosečnosti zdravniki so ugotovili da otročiček,ki se razvija v njej,zaostaja v rasti.Zaradi varnosti je zadnji mesec in pol nosečnosti preživela v bolnišnici v veliki negotovosti.Nihče ji ni hotel z gotovostjo povedati kaj je z otrokom.Sama je brskala po internetu in v tistem času že ugotovila da gre za kromosomsko napako ali je nekaj narobe s posteljico.S partnerjem Mitjo sta tolažila drug drugega.Kljub velikemu pričakovanju in veselju ob prihodu novega člana se je z njiju naselil strah,kako bo z njim!?

Lenart se rodil težak dva kilograma in tristo gramov,velik je bil le 44 centimetrov. Zdravniki so menda že takoj opazili lasnosti ki so sicer značilne za Wolf- -Hirsch-hornov sindrom-uhlji so bolo nižji,kot so navadno, imel je visoko čelo in bil precej hipotoničen. Po številnih preiskavah so diagnoyo pppotrdili. Ker sta imela do posveta pri genetičarki še mesec dni časa, sta z Mitjo o sindromu prebirala in riziskovala po internetu. Informacije niso bile najbolj obetavne. Pri sindromu, s katerim se je Lenart rodil, gre za napako na četrtem kromosomu. Ta povzroči zaostanek na duševni in tudi telesni ravni, posamezne težave in napake se lahko pojavijo tudi na vseh preostalih organih, mogoči so epileptični napadi. Najbolj ju je pretresel podatek, da kar 34 odstotkov otrok s to napako umre do drugega leta starosti. Takrat sva oba jokala. Prebrala sta tudi,da velika veličina otrok ne shodi, če pa, se to zgodi pri petem, šestem letu starosti. Vendar je bil Lenart izredno majčken, hipotonija pri njem pa zelo izrazita, tako da nama je bilo takrat težko verjeti, da bo kdaj hodil. Vse te napake lahko takšne otroke privedejo do tega, da večino otroštva preživijo v bolnišnicah. Napovedi so bile torej res slabe. Kljub temu se nista prepustila žalosti in malodošju. V takšnih trenutkih moraš biti močan. Z žalostjo in pomilovanjem bi naredila Lenartu le škodo. Tudi strokovnjaki so bili zadržani. Dejali so, da je mogoče, da ne bo shodil, da se morda ne bo niti plazil in da opsaja verjetnost hude duševne zaostalosti. Zdravljenja te napake ni, z različnimi terapijami je mogoče samo lajšati težave, pri čemer je bila ena glavnih fizioterapija. Genetičarka je predlagala redne posvete z nevrologom in ker je imel Lenart na začetku tudi težave s srčkom, še s kardiologom – vse te strokovnjake še vedno redno obiskujejo.




Polona je prepričana, da so razvoj da so razvoj spodbudile tudi terapije pri zdravniku tradicionalne medicine Jovanu Tasiću, na katerega jo je opozorila njena mama, ki je prebrala članek o njem v eni od slovenskih revij. Do takrat o alternativnem zdravljenju sploh nisva razmišljala, nasploh z Mitjo nisva razmišljla preveč vnaprej, apak sva začela jemati vsak dan posebej, kakršen je bil in kar nama je prinesel. Ker pa človek poskusi vse, da bi olajšal življenje svojemu otroku in mu pomagal, sta se odločila. Od takrat k drTasiću redno hodijo na terapije. Pogoj, da te sprejme bolnika, so diagnoza in izvidi uradne medicine, ki ne smejo biti starješi od meseca dni. Po vsaki terapiji se je pokazal napredek, pravi veseko Polona. Pa čeprav za koga morda neznaten. Ko smo vmes morda že izgubiti upanje, se je znova kaj premaknilo.

Prvi svetli žarek se upanja se je prižgal, ko je Lenart pri osmih mesecih začel sam sedeti, nato pa se je razvoj za nekaj časa ustavil.
Po enem letu terapij pri dr. Tasiću, na Polonin rojstni dan, ko je bil Lenart star skoraj dve leti, se je na veliko veselje staršev začel plaziti. Nekomu je padel na tla zamašek in Lenart se je odplazil proti njemu, vsi smo bili navdušeni. Ker je zdaj lahko več dosegel, ga je začelo več stvari zanimati in tudi duševno je začel napredovati. Seveda pa, dodaja, k Lenartovemu razvoju pripomorejo tudi fizioterapija in obiski pri logopedinji. V vsem tem času je postal bolj osredotočen in skoncentriran, skoraj vse že razume, nima več težav s srcem, največja prelomnica v njegovem razvoju pa je bila, ko je shodil. Morda bi kdo ob tem rekel, da to še ni nič, v primerjavi s tem, kaj vse nas še čaka, ampak nama se je to zdela zelo pomembna meja v razvoja in spodbuda za naprej.


Ko se je začel plaziti, je dr Tasić rekel, da bo Lenart shodil!?

Takrat sva si rekla, da bova, če se bo to res zgodilo, pripravila velik piknik in bomo to proslavili. Srčkani drobceni fant navihanega obrazka, ki se odlično počuti v razvojem vrtcu, se je že dlje časa postavljal na nogice. Januarja je naredil prva dva koraka proti meni. Ko sem to videla, sem bila tako šokirana, da sem od prenesečja zavpila in mali se je ustrašil. Še nekaj časa je potem naredil le dva do tri korake in padel na ritko, hodil je s pomočjo, sam pa je začel hoditi konec julija. Bili smo na domaćem travniku,ko se je kar naenkrat odločil in začel hoditi. Saj je padel, pa se je pobral in šel naprej. Ves dan je le hodil.
Ni besed , s katerimi bi opisali veselje staršev in vseh bližnjih ob tem dosežku fantića, ki ima od vseh igrač najraje žogo, za katero se je ves čas podil na svojem pikniku, kamor so povabili tudi zdravitelja Tasića. Ta se ga je seveda z veseljem udeležil, saj pravi, da je na Lenartov napredek zelo ponosen.



Lenart in Aleksandar, sin doktorja Tasića se božata in crkljata

Za nas je bil največji napredek to, da je Lenart po terapijah pri dr. Tasiću shodil, ker na začetku nismo vedeli, ali sploh kdaj bo.

Tasića zdravniki poznajo, saj je znano, da v Novem Sadu, kjer živi, sodeluje z njimi. Z Lenartovim alternativnim zdravljenjem seznanjena tudi njegova pediatrinja, ki temu ne nasprotuje. Z drugimi strokovnjaki o tem nismo govorili, pač pogovor ni nanesel na to, pravi Polona. Spregovoriti pa se je odločila ,da bi s svojo izkušnjo vlila upanje in pomagala drugim. O Lenartovi prihodnosti ne razmišlja več kot leto dni vnaprej, njegovo življenje prilagajajo njegovemu razvoju in se veselijo vsake spremembe in napretka. Že zdaj se lahko z njim skoraj vse sporazumem, saj bolj ali manj pokaže, kaj želi, zato si zdaj želimo, da bi govorili.


Ko je Lenart po terapijah pri dr. Tasiću shodil in da bo lahko samostojen, sva se s partnerjem odločila še za enega otroka. Lenart je sedaj dobil zdravo in veselo sestrico Lano.

Lenart ima zelo rad dr. Tasića. Pri vsaki terapiji se crkljata in božata.


Lenart tudi vse razume, z njim se pogovarjamo, on pa po svoje odgovarja. Zadovoljni smo z terapijami pri dr. Tasiću, ker mu zelo pomagajo.

Adio, grem v vrtec.....